Ja, težko je. Ko pa so nas vse življenje kritizirali, ocenjevali. Ko pa vendar nenehno na nas prežijo slike popolnih življenj, bodisi iz socialnih omrežjih ali iz drugih medijev. Nekega dne, ko smo že čisto upehani, od tega, da se nenehno ženemo, da postanemo tako popolni, kot mislimo, da so drugi, (pa niso, verjemite mi), ko si prizadevamo, da bi živeli tako idilično življenje, kot nam ga drugi prikazujejo na svojih fotografijah, se končno ustavimo in si rečemo, da bomo poskusili drugače. In se vpišemo na jogo, ali obiščemo delavnico osebne rasti ali preberemo knjigo Louise Hay (ali kako drugo), ali začnemo vsakodnevno kolesariti…. Skratka, rečemo si: »Sedaj delam nekaj zase, postal/a bom boljši človek«. In počasi, korak za korakom, čisto malo se nam začno odpirati vrata v drugačno zaznavanje sebe in sveta. In smo zadovoljni sami s seboj. In smo vse bolj navdušeni, saj nam je uspelo. Našli smo čas zase, smo na poti duhovne in osebne rasti. In se spet začnemo truditi in gnati, tokrat, da bi postali boljša oseba. Ja pa smo spet, ne da bi se tega sploh zavedali, padli v pasti sodobne realnosti. Prej smo se pehali za denarjem, dobro službo, prijatelji…., sedaj se trudimo, da postanemo boljši človek, da najdemo mir, da smo bolj prijazni, da se imamo radi….

Ampak dokler se trudimo, da smo nekaj, kar v resnici nismo, se zanikamo. Se ne moremo imeti zares radi. Dokler se nase jezimo, ker smo jeznoriti, bo jeza v nas nenehno prežala, kdaj bo lahko pokazala zobe. Če se počutimo krive, ker smo bili neprijazni do trgovke, ki nas je danes prijazno postregla, bo neprijaznost udarila ven prav takrat, ko se bomo počutili najbolj poduhovljeno in zadovoljno.

V resnici so čustva v nas zato, da nas učijo. In v resnici so vsa čustva lahko za nas dobra ali slaba. Samo spomnimo se, kolikokrat nam je jeza pomagala v življenju? Prepričana sem, da velikokrat. Morda nam je pomagala preživeti stiske, ki jih drugače sploh ne bi mogli preživeti! Morda nas je porinila iz lenobe v aktivnost! Kakšno korist imamo od tega, da se počutimo manjvredne?! Morda zaradi tega spoštujemo druge, ali lažje razumemo, če nekdo naredi nekaj, kar nam ni po godu?! Čustva niso niti slaba niti dobra. Tu so, so del nas. Z njimi se učimo in rastemo.
Ko lahko sprejmemo vsa svoja čustva, tudi tista, za katere nas učijo, da jih moramo transformirati, ko lahko vsem svojim čustvom iz srca rečemo hvala, šele takrat se začne prava transformacija. In šele takrat sebi rečemo JA.

Ne, prosim, to ne pomeni, da rečemo: »Ok, jezen človek sem, pa kaj potem, tak sem.« Pomeni, da s ponižnostjo in spoštovanjem sprejmemo tudi svojo temo, ne le svetlobo. Šele ko v resnici sprejmemo, da so v nas tudi čustva, ki jih želimo kultivirati, in da zato, ker jih imamo, nismo slabi, bomo v sebi začutili tiho ljubezen do sebe. In takrat sebi rečemo JA. In rečemo JA svojemu življenju. Taki kot smo, smo dobri, smo popolni. Celota. Nismo dobri samo takrat, ko izpolnjujemo svoje stroge kriterije, kakšni moramo biti., npr. umirjeni, pametni, zadovoljni, srečni, koristni…. Dobri in popolni smo tudi, ko se zjezimo, čeprav se nismo hoteli, ko smo ljubosumni, ko smo arogantni…… Svetloba in tema se v nas prepletata. Brez teme svetlobe sploh ne bi opazili.
Zato si danes recimo JA. Danes si poklonimo ljubeč objem. S hvaležnostjo se poklonimo vsaki svoji lastnosti, in svoji celovitosti. Recimo JA svojemu življenju. Tukaj smo, da ga živimo v vsej svoji (ne)popolnosti.